Lišaji so organizmi, ki imajo samostojno obliko in način življenja. Steljka organizma je sestavljena iz dveh delov. V simbiozi oziroma sožitju živita heterotrofna gliva in avtotrofna alga ali modrozelena cepljivka. Gliva gradi večji del lišaja, poskrbi, da rastlina dobi vodo in organske snovi ter daje obliko steljki, medtem ko alga ali modrozelena cepljivka s fotosintezo proizvaja organske snovi zase in za glivo. Lišaji se lahko razmnožujejo s fragmentacijo, kakor se razmnožuje alga, ali pa s sporami, kot se razmnožuje gliva.

Obstaja okoli 25.000 vrst lišajev, v srednji Evropi jih raste okoli 2.000. Rastejo v puščavah in na zidovih, v polarnih krajih, kjer poleg lišajev uspevajo le še mahovi. Najdemo jih na pašnikih in na golem drevju. Za svojo rast nujno potrebujejo neonesnažen in čist zrak. Ravno zaradi tega jim pravimo tudi bioindikatorji onesnažnosti zraka.

Lišaje delimo na tri skupine:

• skorjasti lišaji so tesno prirasli na podlago, ali pa so celo vrasli vanjo; s tem je steljka manj izpostavljena zraku, ta vrsta lišajev pa je tudi najmanj občutljiva na onesnažen zrak;
• listasti lišaji so vmesna oblika med skorjastimi in grmičastimi lišaji, steljka leži na podlagi in je nanjo pritrjena na več krajih, so prav tako srednje občutljivi na onesnažen zrak;
• grmičasti lišaji so s posebnimi ploščami pritrjeni na podlago, njihova steljka je najbolj razrasla in ima največji del rastline v stiku z zrakom, posledica tega pa je, da so najbolj občutljivi na onesnažen zrak.

Lišaji omogočajo s steljko, prileglo na podlago, ugodne razmere, da se lahko tam naselijo tudi druge rastline. Z vodo in zmrzaljo razpokajo še tako trdo skalo, lahko tudi beton.